01/11/2024
Z besedami je težko opisati občutek, ko po petih dneh trekinga ob sončnem vzhodu dosežeš najvišjo točko afriške celine. Morda se na prvi pogled sliši precej poetično, vendar je pot do tja pravo nasprotje. Spanje v šotorih noč za nočjo na visoki nadmorski višini ne ponuja 8 ur mirnega spanca. Tudi vsakodnevna hoja terja svoj davek na energijskih zalogah. Ko se peti dan “zbudiš” ob polnoči in začneš pot proti Uhuru vrhu, si zares ne predstavljaš, kako se bo odvilo naslednjih 24 ur. Po šestih urah v mrazu, temi in megli so prvi sončni žarki pravi balzam in prepotrebna motivacija za nadaljevanje. Ko prispeš na greben Stellar point, te do vrha čaka “samo” še slabih 200 višinskih metrov. “Kaj pa je to za nas, prave pohodnike,” si misliš pri sebi, ko pozabiš, da si trenutno 5600 metrov nad morjem. Zadnji push traja dobro uro in ko dosežeš znak, ki označuje vrh Kilimanjara, je težko zadržati čustva. Solze sreče, ponosa, utrujenosti in veselja počasi stečejo po mrzlih licih. Nima jih smisla zadrževat. Trenutek, ki s tabo ostane do konca življenja, si zasluži svojevrstno obeleženje.
Po hitrem fotografiranju na vrhu se po isti poti odpravimo nazaj. Dol gre hitreje, vendar nas do zadnjega baznega tabora še vseeno loči 1100 višinskih metrov. Hitro se začne vlečti tudi spust, ampak pomaga dejstvo, da ves čas v dolini opazuješ kemp. V baznem taboru na 4700 m smo se ustavili za nekaj ur. Okrepčali in spočili, ampak brez spanca. Spanje na tej višini po takšnem naporu bi lahko bilo nevarno. Spakiramo svoje stvari in se odpravimo proti dolini. Na spustu nas skoraj celo pot spremlja dež, ki pa začuda nikogar pretirano ne moti. Vsak v svojih mislih, ponosen na svoj dosežek, strumno koraka proti dolini. Okoli treh popoldne prispemo v tabor na višini 3000 m, kjer bomo prenočili. Po 15 urah se končno lahko popolnoma sprostim in spočijem. Nepozaben dan, poln trpljenja, nepozabnih razgledov, borbe s samim sabo in ponosa.
Dnevnik udeleženca. Januar 2023
